Metka Sparavec
 
Mladost je preživela v Mariboru, kjer je bila že od malih nog povezana z gibanjem in športom. Nobeno drevo ni bilo previsoko, nobena razdalja pretežka. Osnovna šola pa je bila tista, ki jo je približala plavanju, ljubezni, ki je ne bi menjala. Testiranja v drugem razredu so, leta 1986, prinesla vabilo v Plavalni klub Branik in pričela se je športna pot, ki je dala več vzponov kot padcev.
 
Skozi osnovno šolo so se pri treniranju menjavali vaditelji in trenerji, Silvester Lipošek pa je bil tisti, ki jo je privedel do prve medalje. Treningi zjutraj in popoldan niso bili enostavni, vendar so vedno pretehtali vse druge odločitve oziroma dejavnosti. Marsikdo ni razumel, zakaj toliko treninga, ampak športna forma se je nenehno vzpenjala in leta 1991 se je začela doba, ki je prinesla mnogo kvalitetnih razultatov. Trener je postal dr. Dimitrij Mancevič, ki je še danes zelo priznan trener z mnogimi uspehi.
 
Leta 1993 se je uvrstila na prvo večje tekmovanje – Mladinsko evropsko prvenstvo v Istanbulu. Začela je dosegati državne rekorde, norme za velika tekmovanja so postajala vse lažje ulovljive. Šesto mesto na Evropskem članskem prvenstvu v 50m bazenih v Sevilli je bila najboljša uvrstitev za slovenske plavalke, torej prvi ženski finale v zgodovini Slovenije. Uvrstitev na Olimpijske igre v Atlanti leta 1996 je bila nekaj, kar si želi vsak športnik. Izpolnila se je želja, ki je gorela že v otroštvu. Poplačan je bil ves trud, vsa odrekanja in težki trenutki. Na Evropskem prvenstvu v 25 m bazenih, leta 1996, je osvojila 4., 6. in 7. mesto na 50 m hrbtno, prosto in delfin, leta 1997 je osvojila prvo mesto na Svetovnem pokalu v Espoo (Finska) in se istega leta, na Sredozemskih igrah v Bariju (Italija), zavihtela tudi na zmagovalne stopničke, kjer je osvojila srebrno medaljo na 50 m prosto. Na istem tekmovanju je bila še dvakrat četrta, in sicer, na 100 m prosto in delfin. Leto 1998 je prineslo Svetovno prvenstvo v Perthu (Avstralija), kjer se je edina od slovenskih plavalk uvrstila v finale. Državni rekord na 100 m prosto je zadostoval za 12. mesto.
 
Najuspešnejše leto v njeni karieri pa je bilo leto 1999. Na Evropskem članskem prvenstvu v Istanbulu je osvojila bronasto medaljo na 50 m hrbtno. Medalja je bila prva za slovensko žensko plavanje na evropskih prvenstvih. Uspeh je dopolnila še s 4. mestom na 100 m hrbtno. Istega leta so sledile še Svetovne vojaške igre v Zagrebu, kjer je za oddelek športne vojaške enote dosegla tri prva mesta.
 
V svoji športni karieri je bila razglašena tudi za najboljšo športnico Maribora, po preselitvi v Ljubljano pa tudi za najboljšo športnico Ljubljane. Uspeh na Evropskem prvenstvu leta 1999 ji je prinesel tudi razglasitev za najboljšo športnico Slovenije.
 
Leta 1998 se je preselila v Avstralijo in tam leta 2000 končala svojo športno kariero. Posvetila se je družini, se poročila in rodila dve hčeri, ki sta sami vzljubili plavanje. Pot jo je leta 2004 zanesla nazaj v Slovenijo, kjer sta hčeri pričeli plavati v Plavalnem klubu Branik. Tako se je krog sklenil in Metka se je ponovno priključila plavalnemu klubu, tokrat v nekoliko drugačni vlogi. Najprej kot starš dveh otrok, ki imata rada plavanje, nato pa tudi kot sodelavec v plavalni šoli, podpredsednik plavalnega kluba in nazadnje še kot trener.
 
Plavalne izkušnje sedaj prenaša na mlade rodove plavalcev, ki se lahko marsikaj naučijo in prisluhnejo besedam nekoga, ki je že šel skozi vse kar počnejo. Pot ni lahka, veliko je vzponov in padcev, ampak občutka, ki ti ga da voda, zadovoljstva ob uspehih in zmage nad samim seboj pa nihče ne more vzeti. Zato je vredno plavati, vztrajati in se prepustiti.